četrtek, 12. februar 2015

Kaj za vraga je "Pacta sunt servanda"?

Pogodbe – obveznosti se morajo spoštovati! To so po zmagi Syrize skorajda najbolj izrečene besed v EU. Na veliko maha z njimi tudi naš pravni guru – predsednik vlade. Seveda ima prav, če se gremo »pravno črkobralstvo«. Če pa k zadevam pristopamo iz političnega zornega kota, se ob branju in povezave več členov pričnejo zadeve kazati v povsem drugi luči.

Ta zakon, ki sem ga vzel kot osnovo, je v temelju skoraj enak kot pred več kot 100 leti zasnovan stari Avstro-Ogrski in podobnega imajo praktično tudi vse evropske države. Tudi, ga ne mislim komentirati, saj je dovolj jasen, da zanj velja načelo – sapienti sat!

Prosto urejanje obligacijskih razmerij
3. člen - Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih
4. člen - Udeleženci v obligacijskem razmerju so enakopravni.

Prepoved zlorabe pravic
7. člen
(1) Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom.
(2) Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.
(3) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

9. člen - (1) Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. (2) Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.

Prepoved povzročanja škode
10. člen - Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Mirno reševanje sporov
11. člen - Udeleženci v obligacijskem razmerju si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način.

Nesporazum
16. člen - Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.

Ničnost pogodbe zaradi predmeta
35. člen - Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.

Kdaj je predmet obveznosti nedopusten
37. člen - Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Dopustna podlaga
39. člen
(1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).
(2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
(3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.
(4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

Nagibi za sklenitev pogodbe
40. člen
(1) Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost.
(2) Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična.
(3) Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika.

Posledice ničnosti
87. člen
(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.
(2) Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.

Odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
91. člen
Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti.

Nekaj ključnih spoznanj pa le moram poudariti, zgolj v razmislek:
- razmerja se ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli
- udeleženci v obligacijskem razmerju so enakopravni
- udeleženci se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.
- za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.
- vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.
- udeleženci si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način – torej, ne z grožnjami!
- vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).
- podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
- domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.
- če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.
- če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.
- če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.


Vidite. Na koncu je dilema zgolj ena, ali smo hlapci, ki pravo postavljamo pred pravičnost ali pa bomo kot Grki, ki razumejo, da neetične obveze niso temelj za pravno zavezo!

Ni komentarjev:

Objavite komentar