torek, 30. junij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (II)

Zelo skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so na žalost skorajda postavljene na glavo. Ali so za to krivi posameznikov? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Preprosto vrtimo se v krogu, v vrtincu miselnih trudov, ki nas nenehno pogoltnejo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Torej, prvo poglavje Male abecede je bilo namenjeno pojmom o organiziranosti za doseganje političnih ciljev, in to o treh temeljnih pojmih, kot so: dojetje hierarhije, dojetje avtonomije in stila vodenja. Prav tako smo si morali poiskati odgovor na vprašanje kaj je sploh politična organiziranost, politična komunikacija in kaj so politični konflikti.

Mislim, da se kar da že na spletu najti ustrezne pojasnitve za pojma kot sta hierarhija ali pojem avtonomija. Malo težje je s stili vodenja v politiki. V osnovi tudi tukaj poznamo pet temeljnih pristopov, ki so odvisni od dveh dejavnikov. Prvič, od samega političnega vodje, torej kot osebnosti in drugič od vrste političnih aktivnosti – nalog, ki jih mora izpeljati. Pri tem bi moralo biti vsakomur jasno, da osebnostni pristop ne bi smel prevladati na vsebinskim pristopom. Vendar, v praksi je na žalost vse preveč pogosto drugače, in osebnostni pristop v glavnem vedno prevladuje, ker tudi ljudje podzavestno raje sledijo 'odločnežem', že zaradi tega, da svoj del odgovornosti lažje prelijejo na svojega vodjo.

Seveda se tukaj pojavlja še eno vprašanje, zakaj tudi v politiki sploh potrebujemo vodje? Razlog je v bistvu preprost, on se pojavlja kot usmerjevalec, arbiter, odgovorni... vse tistih zaključkov – odločtev, ki so sprejete. Najbolj pomembno pa je to, da njegova vloga ne nastopi po sprejemu odločitve, temveč mora biti odločilno prisotna tudi v samem procesu njenega sprejemanja. Pomembno je le to ali je opazna ali neopazna. Dober vodja stremi k neopaznosti.

Vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, tui tukaj temeljijo na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza!

Vsekakor si iz spodnje slike velja zapomniti le eno, moč demokracije raste v smeri načina od vrha proti dnu in moč diktature raste v smeri zadnjega načina  proti prvemu! Tudi nihanja so prav tako možna, navzgor ali navzdol, v izbiri pravega načina. Vendar o tem odloča še en dejavnik in sicer čas! Manj kot imamo časa na razpolago, bolj se moramo posluževati načinov odločanja v smeri navzgor in več kot imamo za odločitve na razpolago časa, bolj se lahko pomikamo proti zadnjemu načinu. Naslednjič pa o osnovah reševanj konfliktov v politiki.


nedelja, 28. junij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (I)

Običajno vedno skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so postavljene na glavo. Ali so za to krivi posamezniki sami? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Krivo je to, da se preprosto vrtimo v krogu, v vrtincu miselnih trudov, ki nas nenehno pogoltnejo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Zato moram uvodoma odločno poudariti, da sploh nimam namena komur koli soliti pameti, temveč le pomagati tistim, ki jih področje političnega delovanja vznemirja in ga vseeno želijo pobližje spoznati ter si odpreti nova obzorja. Tudi ni moj namen kogar koli podučevati, torej učiti. Saj smo po dvajsetem letu praktično prestari za to. Smo pa sposobni zadeve študirati, torej ob seznanitvi z raznimi pristopi in pogledi doseči, da se sami poglobimo v materijo in pridemo do spoznanj, ki so nujna za obvladovanje polja političnega delovanja.

Teh povezanih blogov ne bo mnogo, le toliko, da se bodo nekatera kritična in ključna polja bolje osvetlila in nam omogočila, da se drugih polj lahko tisti, ki bodo to prebrali, sami lotijo. Kaj to pomeni? Preprosto to, da se bo moralo iskati odgovore ne zgolj v blogu, temveč tudi na spletu. Predvsem spoznanja različnih teorij, pogledov in seveda njihove primerjave. Priporočam pa vse, od wikipedije pa dalje!

Prvo poglavje Male abecede namenjam torej organiziranosti za doseganje političnih ciljev, kjer se že postavlja prvi pogoj dojetja tega problema. Kdor torej v sebi predhodno ne razčisti treh temeljnih pojmov kot so: dojetje hierarhije, dojetje avtonomije in stila vodenja, je bolje, da že sedaj odneha. Kajti le z razumevanje teh pojmov in njihovo medsebojno interakcijo se odpira pot v razmišljanje o soodvisnosti med politično organiziranostjo, politično komunikacijo in konflikti v politiki. Vse te zadeve bodo v naslednjih blogih podrobneje obravnavane.

Vem, da ne bo gneče, vem tudi, da se bodo našli pametnjakoviči, ki mi bodo prijazno razložili, da so priložene slike na ravni srednješolskih shem. V redu, vsak ima pravico izkazovati svojo stopnjo zabitosti, saj to tudi je bistvo demokracije. Toda le majhen nasvet. Na slikah boste videli ovale, kjer so nekateri pred oz. druga za njimi. Tudi to nekaj pomeni. Kaj, skušajte ugotoviti sami. Tudi vprašanja, razmišljanja so zaželena. Če seveda resnično hočemo spremembe!