torek, 30. junij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (II)

Zelo skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so na žalost skorajda postavljene na glavo. Ali so za to krivi posameznikov? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Preprosto vrtimo se v krogu, v vrtincu miselnih trudov, ki nas nenehno pogoltnejo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Torej, prvo poglavje Male abecede je bilo namenjeno pojmom o organiziranosti za doseganje političnih ciljev, in to o treh temeljnih pojmih, kot so: dojetje hierarhije, dojetje avtonomije in stila vodenja. Prav tako smo si morali poiskati odgovor na vprašanje kaj je sploh politična organiziranost, politična komunikacija in kaj so politični konflikti.

Mislim, da se kar da že na spletu najti ustrezne pojasnitve za pojma kot sta hierarhija ali pojem avtonomija. Malo težje je s stili vodenja v politiki. V osnovi tudi tukaj poznamo pet temeljnih pristopov, ki so odvisni od dveh dejavnikov. Prvič, od samega političnega vodje, torej kot osebnosti in drugič od vrste političnih aktivnosti – nalog, ki jih mora izpeljati. Pri tem bi moralo biti vsakomur jasno, da osebnostni pristop ne bi smel prevladati na vsebinskim pristopom. Vendar, v praksi je na žalost vse preveč pogosto drugače, in osebnostni pristop v glavnem vedno prevladuje, ker tudi ljudje podzavestno raje sledijo 'odločnežem', že zaradi tega, da svoj del odgovornosti lažje prelijejo na svojega vodjo.

Seveda se tukaj pojavlja še eno vprašanje, zakaj tudi v politiki sploh potrebujemo vodje? Razlog je v bistvu preprost, on se pojavlja kot usmerjevalec, arbiter, odgovorni... vse tistih zaključkov – odločtev, ki so sprejete. Najbolj pomembno pa je to, da njegova vloga ne nastopi po sprejemu odločitve, temveč mora biti odločilno prisotna tudi v samem procesu njenega sprejemanja. Pomembno je le to ali je opazna ali neopazna. Dober vodja stremi k neopaznosti.

Vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, tui tukaj temeljijo na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza!

Vsekakor si iz spodnje slike velja zapomniti le eno, moč demokracije raste v smeri načina od vrha proti dnu in moč diktature raste v smeri zadnjega načina  proti prvemu! Tudi nihanja so prav tako možna, navzgor ali navzdol, v izbiri pravega načina. Vendar o tem odloča še en dejavnik in sicer čas! Manj kot imamo časa na razpolago, bolj se moramo posluževati načinov odločanja v smeri navzgor in več kot imamo za odločitve na razpolago časa, bolj se lahko pomikamo proti zadnjemu načinu. Naslednjič pa o osnovah reševanj konfliktov v politiki.


Ni komentarjev:

Objavite komentar