sreda, 22. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (V)

Zelo skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so postavljene na glavo. Ali so za to krivi posameznikov? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Preprosto vrtimo se v krogu, v vrtincu miselnih naporov, ki nas nenehno goltajo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Zadnje poglavje Male abecede je namenjeno razmišljanju o soodvisnosti med ETIČNOSTJO, POLITIKO, ZNANOSTJO IN STROKOVNOSTJO. Naloga nam je, da poiščemo svoj odgovor, zakaj se naši politiki skrivajo za vsemi drugimi vlogami, torej radi bi bili etični ljudje, tudi strokovnosti se ne branijo in potihem hrepenijo celo za znanstveno vlogo.

Le kot Vodje - politiki se nočejo pojavljati, da bi se uveljavili predvsem kot usmerjevalci, arbitri, odgovorni... do vseh tistih zaključkov – odločitev, ki so sprejete.

Zapomnimo si iz spodnje slike le eno, tudi tukaj raste moč demokracije raste v smeri od spodaj navzgor in od leve proti desni! Moč diktature pa raste od zgoraj navzdol, vendar vseeno od leve proti desni!

Torej, res je, da je ETIČNOST 'conditio sine qua non', vendar etika se ne dokazuje zgolj z izrekanjem, torej besedami. Etičnost je le temelj, osnova, ki nas določa v naših ravnanjih v ostalih treh poljih. Skratka, ne moreš biti visoko (deklarirano) etičen človek, hkrati pa si pokvarjen in skorumpiran politik, strokovnjak ali celo znanstvenik. Sicer pa ne smemo zanemariti še enega dejstva, namreč to, da je strokovnost edina prava neodvisna spremenljivka in o tem kaže dobro razmisliti, kaj to pomeni?

Upam, da smo tudi končali tako kot smo začeli skupaj - radovedno, študiozno in marljivo!





četrtek, 09. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (IV)

Ta serija zapisov je nastala zgolj zato, da se ne bi še naprej prosto vrteli v krogu, v vrtincu miselnih trudov, ki nas nenehno pogoltnejo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Jasno smo tudi poudarili, da so vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, temelječi na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza! Pri tem se jih ne more preskakovati ali pa predhodni korak slabo opraviti.

Sedaj nadaljujemo o osnovah reševanj konfliktov v politiki. Že zadnjič smo poudarili, da so konflikti sestavni del političnega delovanja zato, ker za demokracijo ne veljajo »vojaška pravila« organiziranja in delovanja. Prav danes se je takšno delovanje odlično manifestiralo skozi razpravo nekega poslanca SDS, na skupni seji treh parlamentarnih odborov, ko se je lepo videlo, kako lahko desni ekstremizem stranke vgrajujejo v svoje nastope.

Ogledali smo si tudi štiri tipične manifestacije, kot obrambne reakcije ljudi, predvsem tudi v politiki. Ugotovili smo, da velik del razlogov tiči v načinu sprejemanja političnih odločitev, o čemer smo govorili prejšnjikrat. Slabo pojasnjeni politični cilji in nerazumljeni, odsotnost identifikacije ljudi z njimi, vse to se kaže v luči štirih velikih skupin obrambnih manifestacij.

Danes pa ugotovimo le sledeče! Prvi pogoj za odpravljanje konfliktov je njihovo pripoznanje. Torej ne zmerjanje, omalovaževanje, delitev vrednostnih sodb in podobno. Če se uspemo torej poenotiti v tem, je algoritem – koraki reševanja konfliktov zelo pregleden. Kot je prikazan v spodnji sliki!

To je predzadnji zapis v študijski premislek, nadaljujmo torej skupaj radovedno, študiozno in marljivo in če ste preskočili prejšnje bloge, ni dobro. Le še eden nas čaka!



sreda, 01. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (III)

Drugo poglavje Male abecede je bilo namenjeno pojmom o stilih vodenja v politiki. Dejali smo, da poznamo pet temeljnih pristopov, ki so odvisni od dveh dejavnikov. Prvič, od samega političnega vodje, torej kot osebnosti in drugič od vrste političnih aktivnosti – nalog, ki se jih mora izpeljati. Izpostavili smo seveda še eno vprašanje, zakaj tudi v politiki sploh potrebujemo vodje? Zaključek bi naj bil, da je razlog v bistvu preprost. Vodja se pojavlja kot usmerjevalec, arbiter, odgovorni... vse tistih zaključkov – odločitev, ki so sprejete.

Vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, še kako temeljijo na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza!

Preidimo na naslednje področje in se seznanimo z nekaterimi osnovami reševanj konfliktov v politiki. Povsem v uvodnem poglavju smo postavili tezi, da je odnos med organiziranostjo, komunikacijo na nek način povsem logično izkazan v nastanku konfliktov. Konflikti so sestavni del političnega delovanja zato, ker za demokracijo ne veljajo »vojaška pravila« organiziranja in delovanja. Kar pa ne pomeni, da nekatere desne ekstremistične stranke teh pravil ne vgrajujejo v svoje odnose.

Reševanje konfliktov bomo pogledali sicer na naslednjem poglavju, sedaj pa si poglejmo le štiri tipične manifestacije, ki se kažejo kot obrambne reakcije ljudi, tudi v politiki. Najprej pa se vprašajmo, zakaj sploh pride do njih. Velik del razlogov tiči tudi v načinu sprejemanja političnih odločitev, o čemer smo govorili prejšnjikrat. Slabo pojasnjeni politični cilji in nerazumljeni, odsotnost identifikacije ljudi z njimi, vse to se kaže v luči štirih velikih skupin obrambnih manifestacij.

Zanimivo je, da se te štiri vrste reakcij da še kalo lepo zaslediti v postih na 'facebooku', čeprav ni Facebook mesto političnega organiziranja, je pa mesto političnega izražanja. Prva reakcija je agresivno vedenje. Dovolj je, da v google napišete ta pojem in dobili boste marsikaj zanimivega. Naslednja reakcija je regresivno delovanje, tudi ta je sorazmerno prepoznavna in jasno.

Bolj kompleksni sta tretja in četrta oblika. Pri tem je pomembno to, da se pogosteje pojavljata v paru, kot pa to velja za prvi dve. Torej primer! Če vladajoča stranka in vlada uporablja mehanizem fiksacije, se običajno velik del ljudstva znajde v stanju apatije. Zanimivo je tudi to, da so od takrat, ko smo vstopili v EU, še bolj pa s prevzemom Evra, kar se tiče vseh naših vlad v stanju nenehne permanentne fiksacije. Kar naprej se nekaj dela, pojasnjuje, ustvarja silne analize, vodi dialoge – učinka in rezultatov pa ni. Skratka tudi opredelitev 'apatije' si najdite sami in nato primerjajte vse štiri vrste obrambnih reakcij s svojimi izkušnjami, a bomo lahko naslednjič pogledali pristope k reševanju konfliktnih situacij.