sreda, 01. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (III)

Drugo poglavje Male abecede je bilo namenjeno pojmom o stilih vodenja v politiki. Dejali smo, da poznamo pet temeljnih pristopov, ki so odvisni od dveh dejavnikov. Prvič, od samega političnega vodje, torej kot osebnosti in drugič od vrste političnih aktivnosti – nalog, ki se jih mora izpeljati. Izpostavili smo seveda še eno vprašanje, zakaj tudi v politiki sploh potrebujemo vodje? Zaključek bi naj bil, da je razlog v bistvu preprost. Vodja se pojavlja kot usmerjevalec, arbiter, odgovorni... vse tistih zaključkov – odločitev, ki so sprejete.

Vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, še kako temeljijo na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza!

Preidimo na naslednje področje in se seznanimo z nekaterimi osnovami reševanj konfliktov v politiki. Povsem v uvodnem poglavju smo postavili tezi, da je odnos med organiziranostjo, komunikacijo na nek način povsem logično izkazan v nastanku konfliktov. Konflikti so sestavni del političnega delovanja zato, ker za demokracijo ne veljajo »vojaška pravila« organiziranja in delovanja. Kar pa ne pomeni, da nekatere desne ekstremistične stranke teh pravil ne vgrajujejo v svoje odnose.

Reševanje konfliktov bomo pogledali sicer na naslednjem poglavju, sedaj pa si poglejmo le štiri tipične manifestacije, ki se kažejo kot obrambne reakcije ljudi, tudi v politiki. Najprej pa se vprašajmo, zakaj sploh pride do njih. Velik del razlogov tiči tudi v načinu sprejemanja političnih odločitev, o čemer smo govorili prejšnjikrat. Slabo pojasnjeni politični cilji in nerazumljeni, odsotnost identifikacije ljudi z njimi, vse to se kaže v luči štirih velikih skupin obrambnih manifestacij.

Zanimivo je, da se te štiri vrste reakcij da še kalo lepo zaslediti v postih na 'facebooku', čeprav ni Facebook mesto političnega organiziranja, je pa mesto političnega izražanja. Prva reakcija je agresivno vedenje. Dovolj je, da v google napišete ta pojem in dobili boste marsikaj zanimivega. Naslednja reakcija je regresivno delovanje, tudi ta je sorazmerno prepoznavna in jasno.

Bolj kompleksni sta tretja in četrta oblika. Pri tem je pomembno to, da se pogosteje pojavljata v paru, kot pa to velja za prvi dve. Torej primer! Če vladajoča stranka in vlada uporablja mehanizem fiksacije, se običajno velik del ljudstva znajde v stanju apatije. Zanimivo je tudi to, da so od takrat, ko smo vstopili v EU, še bolj pa s prevzemom Evra, kar se tiče vseh naših vlad v stanju nenehne permanentne fiksacije. Kar naprej se nekaj dela, pojasnjuje, ustvarja silne analize, vodi dialoge – učinka in rezultatov pa ni. Skratka tudi opredelitev 'apatije' si najdite sami in nato primerjajte vse štiri vrste obrambnih reakcij s svojimi izkušnjami, a bomo lahko naslednjič pogledali pristope k reševanju konfliktnih situacij.


Ni komentarjev:

Objavite komentar