torek, 08. september 2015

O takšni in drugačni naivnosti!

Tokrat pa nekaj o splošnem pojavu, o 'naivnosti'!

Večkrat sem že napisal, da sem za branje mojih postov 'težaven'. Razlog je preprost, v njih se prepletajo različni stili pisanja, od resnih pa do ironičnih. Zato se za njih branje zahteva zgolj velika mera potrpežljivosti in tudi čakanja, da zadeve v glavah bralcev dozorijo (ali pa tudi ne).

Zato moram najprej dodati še nekaj o naši kulturi našega medsebojnega komuniciranja. Za pričakovati je da so odgovori na nek zapis v splošnem nekako razdeljeni v dve temeljni skupini.

Prva temelji na tem, da se z nekim zapisom strinjamo in potem dodamo še svoje argumente ali pa jih izrazimo na drugačen način. Druga skupina pa povezuje tiste, ki se z zapisom ne strinjajo, ti potem lepo iznesejo svoje protiargumente. In dialog lahko teče dalje.

Toda, kaj pa naj človek naredi, če se pojavi pod postom zgolj naslednji komentar: »Erik, naivno razmišljanje.«

Oprostite, če se človek ne vpraša, kaj je sedaj to? Kaj je bilo res tako narobe napisano, da se glede očitka »naivnega razmišljanja«, takoj kar prične opletati z žalitvijo! Pa kolikokrat sem sam že navedel, da je »razmišljanje osebni logični pristop«, ki se nikakor ne kategorizira na naivnega in ne-naivnega. Sam si zato sploh več ne postavljam vprašanja kako razmišljam, vem ali vsaj hočem biti prepričan, da navajam le dejstva in si ob tem na glas postavljam tudi nekatera vprašanja – seveda brez domišljanja, do bi bil kdor koli vesel tudi odgovorov.

Zato res ne razumem, kaj nekatere zapopade, da mi očitajo kar - naivnost? Vsaj zame je zapis 'o naivnosti' predvsem je VREDNOSTNA SODBA, nevredna komunikacije saj je to znan instrument iz teorije diskvalifikacije sogovornikov. Pa naj me ne prepričujejo tisti, ki jim to izleti izpod peresa, da so tako hoteli iz poštenosti? Zato ljudje, izogibajte se vrednostnih sodb.

Tretja zadeva pa je povezana z vprašanje hierarhije v političnem diskurzu. Verjamem v avtonomijo politične misli slehernega med nami in smiselnost njenega izraza. Pričakujem pa tudi distinkcijo med tem ali se nek pogled izrazi skozi pisanje petindvajsetletnika ali nekoga nad 50 let. Ne pričakujem pa nobenih drugih bonitet. Torej, če bom napisal bedarijo, naj se me na to tudi opozori, vendar vsaj malo spoštljivo, že zaradi let.

Sam večkrat hitro vidim, da nekdo napiše dobesedno kronsko oslarijo, pa je moja prva reakcija strpna. Vendar ko ne odneha in še bolj svoje stališče poosebi, vem tudi sam grdo nastopiti. Vendar moramo razumeti. Politika ni mesto za usmiljenja vseh vrst. Ker tega ne razumemo, tudi smo v položaju, kot smo.

Skratka, upam da sedaj marsikdo razume mojo vajo-metaforo o trikotnikih, ko sem izrecno poudaril, da sploh ni pomembno njih število temveč marsikaj drugega. To pa je, da si moramo v naših medsebojnih izmenjavah mnenj narediti tudi zvezdogram, tistih, ki so vseeno bolj verodostojni in drugih, ki predvsem 'lupajo kot maxim po diviziji'. Imajo pa, ne pozabimo tega, potencial, da nekoč tudi prerastejo v nekaj, recimo bolj modrega.

Politični dialog ni gostilniško kvantanje in kdor išče v njem svoje zadovoljevanje frustracij, naj gre raje v kakšno zaprto skupini istomišljenikov. Kajti če kdo med nami misli, da smo mi predvsem istomišljeniki, se tudi moti. Želim si, da smo predvsem enako misleči, glede etičnih kategorij, vendar z istimi cilji tako glede države kot tudi družbe!