sobota, 22. oktober 2016

Ali se ponovno obuja ustanavljanje miniaturnih pokrajin?

Že pet let je minilo, kar sem ta zapis objavil na straneh MMC kot blog. Ker jo kar mnogi ponovno aktualizirajo, moram nekatere od svojih pogledov ponoviti. Saj se ne moremo igrati s predlogi tako, da trgujemo kaj je smiselno – 8, 12 ali pa zgolj 5 pokrajin! Moje stališče je, da se ne potrebuje več kot 5 + 1 pokrajino. Pa še nekaj, namreč vsem tistim, ki prisegajo na 'samostojni' pokrajini Koroško in Prekmurje. Ne obremenjujte se z imeni, upoštevajte vse zgodovinske, kulturne in seveda gospodarsko-socialne okoliščine. Recimo celo Nemčija ima kar nekaj zveznih dežel, kjer se že iz imen vidi da gre za 'združene' pokrajine.

Ponovna grožnja s starimi predlogi za pokrajine

Že leta 2013 nam je tiskovna konferenca Vladne službe za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ponovno v splošnem navedla, da se bo nadaljevalo s procesom oblikovanja pokrajin. Pri tem se je zopet ponesrečeno zastavljalo izhodišče, da »bo v okviru svojih pristojnosti pokrajina izvajala lokalne zadeve širšega pomena, ki presegajo zmogljivosti občin in bodo določene z zakonom ali pa s predpisom pokrajine sprejetim v soglasju z občinami« ter da se bo nadaljevalo na dodelavi dokumentov, ki jih je pripravila že prejšnja vlada. Vendar civilna družba in stroka sta že enkrat te predloge zavrnili. 

Zakaj se torej nadaljuje napor, da se celoten neustrezni predlog vlade zopet podreja induktivnemu princip oblikovanja pokrajin, namesto deduktivnemu. Zakaj se ne izhaja iz smiselnega vprašanja, kaj naj ostane na nivoju države, vse ostalo pa naj se prenese na pokrajine in seveda če je mogoče še nižje, na občine. Vendar, ker je v teh razpravah na žalost forma pokrajin postavljena pred njihovo vsebino, se to kaže že v besnem razpravljanju o takšnih temah, kot so: kje bodo sedeži novih pokrajin, kam bo šla katera občina ipd.

Na kaj bi morali biti pozorni pri določanju izhodišč za oblikovanje pokrajin

Vsekakor bi moralo biti temeljno in s tem tudi osnovno kontrolno vprašanje tisto, ki se povezuje z doseganje osnovnega cilja, da je temeljni namen ustanovitve pokrajin v Sloveniji decentralizacija oblastnih funkcij in prenos upravljanja pomembnega dela javnih zadev ter javno finančnih sredstev z državne na pokrajinsko raven. Po domače povedano, ni bistvo v vprašanju kaj se naj »prenese« na pokrajine temveč je bistvo v tem, kaj naj ostane na nivoju države.

Odgovori, ki bi nas vodili v smiselno oblikovanje pokrajin bi morali sloneti predvsem na nekaterih temeljnih izhodiščih, ki so:
- ali bo predlog omogočal oblikovanje kritične mase razvojnih potencialov: kadri, finančna sredstva, sposobnost povezovanja,
- ali bo imela vsaka predlagana pokrajina ustrezno gravitacijsko zaledje, ki bo omogočalo celovito izvajanje vseh pokrajinskih politik, ne pa kot je mišljeno sedaj, le izvajanja (skupnih) nalog
- ali se bodo te pokrajine sposobne enakopravno pogovarjati s sosednjimi pokrajinami in s pokrajinami v sosednjih državah. To je namreč pomembno nacionalno vprašanje, kljub blebetanju nekaterih, da so meje relikti preteklosti.

Predvsem pa je pomembna ugotovitev, da se razlike v razvoju pokrajin in seveda s tem tudi občin ne bodo odpravile z določitvijo nalog, ki bodo v pokrajinski pristojnosti, temveč v možnosti »policy making« oz. oblikovanja politik.

Poglejmo si le en primer. Možnost uspešnega črpanja evropskih sredstev iz strukturnih skladov je odvisna od organiziranosti sistema. Sedanji je slab. Najmanj kar bi se pričakovalo je to, da bi se na nivoju sleherne nastale pokrajine določil »Končni upravičenec«, kajti sedaj imamo le enega na državnem nivoju kar je objektivno veliko ozko grlo uspešnosti črpanja EU sredstev.

Koliko pokrajin, da bo zagotovljena smiselna vsebina?

Bodimo povsem praktični in si oglejmo le en primer iz socialnega področja. V predlanskem letu sprejeta Strategija socialnega varstvo predvideva na 150.000 prebivalcev ustanovitev enega kriznega centra. Po logiki vladnega predloga bi torej ali kršili to pravilo, saj imamo kar devet od 14 predlaganih pokrajin, ki tega kriterija ne dosežejo, ali pa bi torej zopet napravili zmedo z nekaterimi »unikatnimi« rešitvami, ki nam jih pač »vsili« praksa, namesto da bi priznali, da je za to kriva naša nesposobnost celovitega pristopa. 

Nesrečna obsedenost s potencialnimi novimi položaji za strankarske zaslužnike bo dolgoročno povzročila da bodo posamezne novo komponirane pokrajine večno ostale slepi žepi slovenske nerazvitosti.

Eden od temeljev doseganja vsebine je seveda tudi izhodišče, po katerem mora pokrajinska raven oblasti imeti svoje lastno premoženje, finančne vire in svoj proračun. Za avtonomno delovanje pokrajinske lokalne samouprave so pomembne takšne rešitve, ki ji omogočajo lastni sistem financiranja. To je dejstvo, ki še kako negira izhodišče da ustanovitev pokrajin ne sme sloneti na konceptu, po katerem je pokrajina iz občin izvedena skupnost. 

Pokrajinska (regionalna) samouprava je del demokratičnega upravljanja in morajo zato regionalne oblasti imeti minimalne standarde demokratične zgradbe in biti opremljene z zakonskimi pristojnostmi in zmožnostjo, znotraj ustavnih in zakonskih okvirjev, urejati in upravljati del javnih zadev na temelju lastne pokrajinske odgovornosti in v interesu njihovih prebivalcev.

Prav tako je tudi povsem odveč dilema ali naj ostane dvotirni sistem ali naj se sočasno reformira upravna organiziranost Slovenije. Prava odločitev je enotirni upravni sistem, ki bi imel naslednje cilje: odprava današnjih pomanjkljivosti državne uprave na lokalni ravni, in zadostitev potreb po vzpostavitvi pokrajin.

Povsem sprejemljiva so vladna izhodišča, da se morajo v iskanju najustreznejše politično strokovne rešitve upoštevati štiri osnovna izhodišča in sicer že navedena prostorska členitev, regionalna identiteta, geografske značilnosti in na kulturno zgodovinskih vidik.

V kolikor se v ospredje dileme kako oblikovati pokrajine postavlja vsebina, so seveda vprašanja forme povsem marginalizirana. Slovenija ta trenutek za uresničitev nalog avtonomije regijske samouprave, torej decentralizacije državne oblasti in za vzpostavitev pogojev zdravega tekmovanja med pokrajinami, ne potrebuje več kot 5 + 1 pokrajino. Oblikovati bi morali največ pet geografskih pokrajinskih enot (Primorska, Koroška in zahodnoštajerska, Pomurje in vzhodnoštajerska, Gorenjska, Dolenjska) in eno mestno enoto s statusom pokrajine, to je glavno mesto Ljubljana. 





Ni komentarjev:

Objavite komentar