sobota, 22. oktober 2016

Ali se ponovno obuja ustanavljanje miniaturnih pokrajin?

Že pet let je minilo, kar sem ta zapis objavil na straneh MMC kot blog. Ker jo kar mnogi ponovno aktualizirajo, moram nekatere od svojih pogledov ponoviti. Saj se ne moremo igrati s predlogi tako, da trgujemo kaj je smiselno – 8, 12 ali pa zgolj 5 pokrajin! Moje stališče je, da se ne potrebuje več kot 5 + 1 pokrajino. Pa še nekaj, namreč vsem tistim, ki prisegajo na 'samostojni' pokrajini Koroško in Prekmurje. Ne obremenjujte se z imeni, upoštevajte vse zgodovinske, kulturne in seveda gospodarsko-socialne okoliščine. Recimo celo Nemčija ima kar nekaj zveznih dežel, kjer se že iz imen vidi da gre za 'združene' pokrajine.

Ponovna grožnja s starimi predlogi za pokrajine

Že leta 2013 nam je tiskovna konferenca Vladne službe za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ponovno v splošnem navedla, da se bo nadaljevalo s procesom oblikovanja pokrajin. Pri tem se je zopet ponesrečeno zastavljalo izhodišče, da »bo v okviru svojih pristojnosti pokrajina izvajala lokalne zadeve širšega pomena, ki presegajo zmogljivosti občin in bodo določene z zakonom ali pa s predpisom pokrajine sprejetim v soglasju z občinami« ter da se bo nadaljevalo na dodelavi dokumentov, ki jih je pripravila že prejšnja vlada. Vendar civilna družba in stroka sta že enkrat te predloge zavrnili. 

Zakaj se torej nadaljuje napor, da se celoten neustrezni predlog vlade zopet podreja induktivnemu princip oblikovanja pokrajin, namesto deduktivnemu. Zakaj se ne izhaja iz smiselnega vprašanja, kaj naj ostane na nivoju države, vse ostalo pa naj se prenese na pokrajine in seveda če je mogoče še nižje, na občine. Vendar, ker je v teh razpravah na žalost forma pokrajin postavljena pred njihovo vsebino, se to kaže že v besnem razpravljanju o takšnih temah, kot so: kje bodo sedeži novih pokrajin, kam bo šla katera občina ipd.

Na kaj bi morali biti pozorni pri določanju izhodišč za oblikovanje pokrajin

Vsekakor bi moralo biti temeljno in s tem tudi osnovno kontrolno vprašanje tisto, ki se povezuje z doseganje osnovnega cilja, da je temeljni namen ustanovitve pokrajin v Sloveniji decentralizacija oblastnih funkcij in prenos upravljanja pomembnega dela javnih zadev ter javno finančnih sredstev z državne na pokrajinsko raven. Po domače povedano, ni bistvo v vprašanju kaj se naj »prenese« na pokrajine temveč je bistvo v tem, kaj naj ostane na nivoju države.

Odgovori, ki bi nas vodili v smiselno oblikovanje pokrajin bi morali sloneti predvsem na nekaterih temeljnih izhodiščih, ki so:
- ali bo predlog omogočal oblikovanje kritične mase razvojnih potencialov: kadri, finančna sredstva, sposobnost povezovanja,
- ali bo imela vsaka predlagana pokrajina ustrezno gravitacijsko zaledje, ki bo omogočalo celovito izvajanje vseh pokrajinskih politik, ne pa kot je mišljeno sedaj, le izvajanja (skupnih) nalog
- ali se bodo te pokrajine sposobne enakopravno pogovarjati s sosednjimi pokrajinami in s pokrajinami v sosednjih državah. To je namreč pomembno nacionalno vprašanje, kljub blebetanju nekaterih, da so meje relikti preteklosti.

Predvsem pa je pomembna ugotovitev, da se razlike v razvoju pokrajin in seveda s tem tudi občin ne bodo odpravile z določitvijo nalog, ki bodo v pokrajinski pristojnosti, temveč v možnosti »policy making« oz. oblikovanja politik.

Poglejmo si le en primer. Možnost uspešnega črpanja evropskih sredstev iz strukturnih skladov je odvisna od organiziranosti sistema. Sedanji je slab. Najmanj kar bi se pričakovalo je to, da bi se na nivoju sleherne nastale pokrajine določil »Končni upravičenec«, kajti sedaj imamo le enega na državnem nivoju kar je objektivno veliko ozko grlo uspešnosti črpanja EU sredstev.

Koliko pokrajin, da bo zagotovljena smiselna vsebina?

Bodimo povsem praktični in si oglejmo le en primer iz socialnega področja. V predlanskem letu sprejeta Strategija socialnega varstvo predvideva na 150.000 prebivalcev ustanovitev enega kriznega centra. Po logiki vladnega predloga bi torej ali kršili to pravilo, saj imamo kar devet od 14 predlaganih pokrajin, ki tega kriterija ne dosežejo, ali pa bi torej zopet napravili zmedo z nekaterimi »unikatnimi« rešitvami, ki nam jih pač »vsili« praksa, namesto da bi priznali, da je za to kriva naša nesposobnost celovitega pristopa. 

Nesrečna obsedenost s potencialnimi novimi položaji za strankarske zaslužnike bo dolgoročno povzročila da bodo posamezne novo komponirane pokrajine večno ostale slepi žepi slovenske nerazvitosti.

Eden od temeljev doseganja vsebine je seveda tudi izhodišče, po katerem mora pokrajinska raven oblasti imeti svoje lastno premoženje, finančne vire in svoj proračun. Za avtonomno delovanje pokrajinske lokalne samouprave so pomembne takšne rešitve, ki ji omogočajo lastni sistem financiranja. To je dejstvo, ki še kako negira izhodišče da ustanovitev pokrajin ne sme sloneti na konceptu, po katerem je pokrajina iz občin izvedena skupnost. 

Pokrajinska (regionalna) samouprava je del demokratičnega upravljanja in morajo zato regionalne oblasti imeti minimalne standarde demokratične zgradbe in biti opremljene z zakonskimi pristojnostmi in zmožnostjo, znotraj ustavnih in zakonskih okvirjev, urejati in upravljati del javnih zadev na temelju lastne pokrajinske odgovornosti in v interesu njihovih prebivalcev.

Prav tako je tudi povsem odveč dilema ali naj ostane dvotirni sistem ali naj se sočasno reformira upravna organiziranost Slovenije. Prava odločitev je enotirni upravni sistem, ki bi imel naslednje cilje: odprava današnjih pomanjkljivosti državne uprave na lokalni ravni, in zadostitev potreb po vzpostavitvi pokrajin.

Povsem sprejemljiva so vladna izhodišča, da se morajo v iskanju najustreznejše politično strokovne rešitve upoštevati štiri osnovna izhodišča in sicer že navedena prostorska členitev, regionalna identiteta, geografske značilnosti in na kulturno zgodovinskih vidik.

V kolikor se v ospredje dileme kako oblikovati pokrajine postavlja vsebina, so seveda vprašanja forme povsem marginalizirana. Slovenija ta trenutek za uresničitev nalog avtonomije regijske samouprave, torej decentralizacije državne oblasti in za vzpostavitev pogojev zdravega tekmovanja med pokrajinami, ne potrebuje več kot 5 + 1 pokrajino. Oblikovati bi morali največ pet geografskih pokrajinskih enot (Primorska, Koroška in zahodnoštajerska, Pomurje in vzhodnoštajerska, Gorenjska, Dolenjska) in eno mestno enoto s statusom pokrajine, to je glavno mesto Ljubljana. 





petek, 09. september 2016

Homo homini lupus est!

Mislim da bi moral biti 30. september državni praznik, tako nekje v rangu Primorskega ali Prekmurskega. Bil bi praznik, vendar ne bi bil dela prost dan! In kaj bi praznovali?

Praznovali bi dan, ko je bilo podano dokončno slovo paradigmi socialističnega pogleda na pomen vzgoje in izobraževanja kot družbene vrednote. Ko smo naredili dokončno slovo od znanja v smislu pomena njegove 'družbene dodane vrednosti'!

To bi lahko tudi bil dan, ko se bomo vedno spominjali, da niso pomembne intelektualne sposobnosti posameznika, da si pridobi znanje, temveč je pomemben denar. Ko bomo dokončno razčistili, da se vse da kupiti, pa tudi diplome!

To bo dan, ko se bomo dokončno v socialnem smislu atomizirali in ko bo altruistično deljenje znanja z drugimi in med seboj, dokončno šlo na 'smetišče zgodovine'! In vsi bodo v en glas tulili, tako zadrti desničarji, kot kvazilevičarji – saj je prav tako. Skrajni čas je že, da se je obračunalo z enim od zadnjih reliktov socializma. Točno, toda obračunali smo tudi z našo socialno kohezivnostjo, raztrgali smo nevidne mreže empatije, ki so nas povezovale v skupnem reševanju marsikaterih zadev.


Torej, vzkliknimo na ves glas - Homo homini lupus est!


nedelja, 05. junij 2016

Nesrečna jama pri Krenu!

V jami pri Krenu je bilo letos že sedemindvajesetič srečanje v spomin na pobite po vojni. Takratna prva udeležba Kučana in Šuštarja, na spravni manifestaciji je bila zgodovinska in je hotela začrtati novo smer doseganja enotnosti slovenskega naroda. Vsa ostala srečanja, ki so potem v vseh teh letih sledila, pa so povsem izgubila svoj namen in se sprevrgla v farso poveličevanja narodnega izdajstva, kjer prednjačijo ljudje kot je Dežman, ki iz leta v leto napihuje število mrtvih – kot je poročala RTV se je letos ta številka samo v Kočevskih jamah, po njegovih besedah, že zaustavila pri 100.000. zato si jo velja zapomniti in potem spremljati, kje mu bo pristala naslednje leto.
Jasno mora biti vsem, da te teme sploh ne bi omenjal, ker vsakdo ima pravico, da se spomni svojih svojcev in se jih pokloni. Ampak tukaj bi se zadeva morala končati, torej s pietetnim spominom, vendar se ne konča. Konča se na osebni ravni povsod v svetu, le v Sloveniji ne. Tukaj se sleherna, še tako razumljiva komemorativna žalna slovesnost sprevrže v politični dogodek.
Najprej o udeležbi cerkve, ki dobesedno uživa v pogrevanju te teme. Namesto, da bi RKC poslala zgolj župnika, mora ona napenjati mišice in pošlje kar škofa. Ta pa med drugim tudi izjavi »Tukaj ležijo naši sinovi, ki so ravnali v DOBRI VERI…! Veste, pa če bi ta taisti stavek izrekel župnik, bi bila teža njegove besede povsem drugačna, kot pa je škofova.
Kot slavnostni govornik se je pojavil tudi naš evroposlanec. Ne morem si pomagati, da sem si od njegovega govora zapomnil le to, da obžaluje, da »sprava ni bila dokončana pred 25 leti in da ni bila izvedena lustracija…«.
Potem pa je tukaj še tretja oseba – Pahor s svojim popolnim pomanjkanjem in odsotnostjo državniškega duha. Odločno moram napisati,kjer se pojavi predsednik republike, sleherni tisti dogodek preraste pietetne okvire in se spremeni v politično manifestacijo. Vem da jeto težko razumeti, zato pa mi tudi nikoli ne bomo država! Tudi Pahor grozi, s hvalisanjem kako bodo kosti zločincev prenesli v Maribor.
Skratka, to ni bilo pietetno srečanje svojcev temveč politična manifestacija klerofašizma, ki nenehno ponavlja svojo mantro o spravi, hkrati pa niti z eno besedo ne izrazi tistega, kar bi lahko bilo temelj za spravo – to je KESANJE za ravnanje ljudi v jami Kren, kot je dejal škof – »v dobri veri«!

Ni 'dobre vere', nekdo noče sprave, imamo predsednika, ki je zmeden do konca in imamo spoznanje – še najmanj pet naslednjih stoletij tukaj ne bo nobene sprave, saj vendar ni za božjo voljo, za kaj takega nobenih pogojev.

četrtek, 28. april 2016

Eppure si muove!

Zgodilo se je, da me je pred kratkim z »obiskom osrečila« vneta častilka in fanatična privrženka svojega puklavega idola. Kljub temu, da me je v maniri najbolj vnetih 'pubecov' dodobra popljuvala, sem razmišljal o njenih besedah in predvsem o tem, kaj žene takšne ljudi v njihove izlive besa, kako si oni predstavljajo demokracijo, kje je oz. do kod sega njihova meja brezpogojne privrženosti in kaj vse so pripravljeni storiti za svoje 'sonce vseh sonc'.

Pa tako neka Jana Prišlek napiše pri mojem zapisu: »Ta idiot Amsel že leta serje svoje rdeče govno po MMC, zdaj se mu meša, ker je njegov največji sovražnik na svobodi.. »

Kakšno sočno izrazoslovje in kontradiktorne ugotovitve. Ona ve, kdo mi je sovražnik, ve da imam rdeče govno in že leta sem bil na MMC čeprav me sploh ni brala, saj potem doda še en komentar: »Komunajzarskih opranoglavcev tudi nočem razumeti. Nimam potrebe brati njihovih nebuloz, ki jih širijo po spletu. Za komunjaro in njegovega fana še pljunek ni dober, kaj šele, da bi mu izkazovala spoštovanje...« Na, pa je vse povedala! Le odgovora ne vem, kaj naj si počnemo z njo mi, ker predvidevam, da je s tako zavidljivim nivojem sovraštva dobro preskrbljena v kakšni državni službi in zaščitena s strani svojega idola, kot kočevski medved, počne popolnoma enake 'koristne' stvari kot njen bodoči strankarski šef Primc.

No pa pustimo to. Ona je pač samo nek tipičen eksemplar predstavnikov 'demokratičnega dialoga' s strani desnice, popolnoma nepovezovalen, pripravljen, da te ob prvi priliki izda in je dobesedno zasvojen z razno raznimi podlostmi, ki jih je sposoben v vsakem trenutku, kako zanimivo, projicirati na druge.

Vendar je res, da sem bil še do predlani na MMC, toda bil sem v okolju kjer so kot zakleto in v glavnem prevladovali osebki njenega kova. V povprečju sem tudi imel na leto nekaj manj kot desettisoč ogledov blogov. Torej bi morala imeti ta Jana zelo mnogo sline, da bi že tam uspela popljuvati vse moje fane in na koncu še mene. Moja selitev blogov na Bloggerja je zaprla pot tem 'svinjanjem', vključno z njihovimi z njihovimi komentarji vred, kar pa je rodilo zanimivost. Če kdo misli, da ljudje radi berejo žaljive, butaste in dobesedno ničvredne komentarje, se motijo. Kajti zgolj v teh slabih dveh letih prebitih na Bloggerju se je število fanov mojih zapisov potrojilo. Zasluge imajo tudi Jure, cinik, Neue expres in drugi, ki so se mi pridružili in nesebično širili zapise.



nedelja, 20. marec 2016

"Strogo usmerjena podpora"

Še en tekst sem odkril pod prahom ignoriranih in zamolčanih misli. Tudi ta tekst je nastal pred več kot dvajsetimi leti, tudi kot uvodnik v 17. številki mesečnika "Delo in kadri"! Najprej sem želel, da bi povzel le nekaj bistvenih misli iz njega, toda ko sem ga bral sem tudi tokrat ugotovil, da je po 20 letih še enako svež, kot je bil daljnega leta 1994! Zato ga objavljam v celoti!

Vsa srečanja strokovnjakov o podjetništvu in majhnih  podjetjih se vedno zaključujejo z evforičnimi ugotovitvami, da ne rečemo parolami:  Bodočnost je v najmanjših, kdor omogoča  rast  majhnih, lahko  računa  na visoko gospodarsko rast. Majhno  je  izvirno  in fleksibilno... in tako naprej.

Blejsko  srečanje o malem gospodarstvu je omogočilo, da  naši  strokovnjaki  ponovno opozorijo na nekatera neizpodbitna  dejstva. Dr.  Miroslav Rebernik je tako ugotavljal, da je od 15,7  milijona podjetij v Evropi le 12.000  takšnih, v katerih je zaposlenih  več kot 500 ljudi. Dr. Aleš Vahčič in dr. Miroslav Glas pa sta  predvsem  opozorila, da je pomembno ustvariti takšne možnosti v  gospo­darstvu  neke  države,  ki bodo nenehno  omogočale  razvoj  novih, majhnih, a hitro rastočih podjetij - poimenovanih "gazele".

Kljub tem zelo nujnim in potrebnim opozorilom pa ne kaže,  da bi  se  pri nas karkoli premaknilo na bolje. Naše "gazele"  se  še vedno  financirajo iz prihrankov ali iz  re-investiranega  dobička, ustrezne podpore pa ni niti na bančni niti na državni ravni.

Dejstvo je, da je v naših razmerah vsakršna ekonomska podpora še  vedno  zaželena kot politično dejanje, čeprav tega nihče  za živo  glavo  ne bo priznal. Za razliko od nas,  kjer  se  največja tovrstna sredstva obračajo na Ministrstvu za gospodarske  dejav­nosti, je to v Evropski uniji drugače urejeno. Vsi ugotavljajo, da je najučinkovitejša nemška oblika podpore podjetništvu. Tam namreč zagotavlja vse oblike pomoči - v katero so vključena tako  gospo­darska pomoč, bančna posojila, kot tudi neformalni tvegani kapital - gospodarska zbornica.

Pri  tem gospodarska zbornica ne nudi zgolj  podpore,  temveč tudi  promovira obstoječe programe in podpore ter seveda,  kar  je najpomembnejše, učinkovito prilagaja različne oblike podpore  tako majhnim kot srednjim podjetjem.

Zakaj  ni pri nas gospodarska zbornica postavljena  v  takšno vlogo - funkcijo oz. zakaj jo kot substitut zamenjuje Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, si naj odgovori vsakdo sam. Vendar zelo žalostno  izzveni dejstvo, da ministrstvo sicer  vneto  organizira najrazličnejše  zavode  ali razpisuje najrazličnejše  natečaje  - javne  razpise  n. pr. za sofinanciranje promocije  malega  gospo­darstva,  ko pa je zadeva v postopku razpisa končana,  pa  "letijo naokrog pisma".

Običajno  imajo  le-ta sledečo vsebino:  "Projektni  svet  je zaradi  velikega števila vlog in višine zaprošenih sredstev skle­nil,  da  sofinancira  samo skupne  nacionalne  programe  promocij malega gospodarstva.  Regionalne  in lokalne projekte  pa  bo  po možnostih  vključeval v projekte skupne promocijske  predstavitve Slovenije,  ki se pripravlja na medresorski ministrski  ravni.  Iz teh razlogov ni bilo mogoče sofinancirati vaše vloge. Za  sodelovanje na razpisu se vam zahvaljujemo."

Želena  rast  našega gospodarstva  po  povprečni  6-odstotni letni stopnji bo možna le, če bodo hitro rastoča podjetja dosegla v  povprečju 20-odstotno rast. Torej za celotno  gospodarsko  rast nikakor ni nepomembna podpora in pomoč našim "gazelam". Toda razni skladi in oblike državnega patroniziranja nasploh, so vedno politično  obarvani,  pa  če to priznavamo ali ne.  Zato  vrnimo gospodarski zbornici njeno funkcijo in priznajmo njeno večjo možnost  neodvisnega ekonomskega pristopa v nudenju pomoči in podpore  podjetjem, predvsem pa hitro rastočim "gazelam"!

torek, 08. september 2015

O takšni in drugačni naivnosti!

Tokrat pa nekaj o splošnem pojavu, o 'naivnosti'!

Večkrat sem že napisal, da sem za branje mojih postov 'težaven'. Razlog je preprost, v njih se prepletajo različni stili pisanja, od resnih pa do ironičnih. Zato se za njih branje zahteva zgolj velika mera potrpežljivosti in tudi čakanja, da zadeve v glavah bralcev dozorijo (ali pa tudi ne).

Zato moram najprej dodati še nekaj o naši kulturi našega medsebojnega komuniciranja. Za pričakovati je da so odgovori na nek zapis v splošnem nekako razdeljeni v dve temeljni skupini.

Prva temelji na tem, da se z nekim zapisom strinjamo in potem dodamo še svoje argumente ali pa jih izrazimo na drugačen način. Druga skupina pa povezuje tiste, ki se z zapisom ne strinjajo, ti potem lepo iznesejo svoje protiargumente. In dialog lahko teče dalje.

Toda, kaj pa naj človek naredi, če se pojavi pod postom zgolj naslednji komentar: »Erik, naivno razmišljanje.«

Oprostite, če se človek ne vpraša, kaj je sedaj to? Kaj je bilo res tako narobe napisano, da se glede očitka »naivnega razmišljanja«, takoj kar prične opletati z žalitvijo! Pa kolikokrat sem sam že navedel, da je »razmišljanje osebni logični pristop«, ki se nikakor ne kategorizira na naivnega in ne-naivnega. Sam si zato sploh več ne postavljam vprašanja kako razmišljam, vem ali vsaj hočem biti prepričan, da navajam le dejstva in si ob tem na glas postavljam tudi nekatera vprašanja – seveda brez domišljanja, do bi bil kdor koli vesel tudi odgovorov.

Zato res ne razumem, kaj nekatere zapopade, da mi očitajo kar - naivnost? Vsaj zame je zapis 'o naivnosti' predvsem je VREDNOSTNA SODBA, nevredna komunikacije saj je to znan instrument iz teorije diskvalifikacije sogovornikov. Pa naj me ne prepričujejo tisti, ki jim to izleti izpod peresa, da so tako hoteli iz poštenosti? Zato ljudje, izogibajte se vrednostnih sodb.

Tretja zadeva pa je povezana z vprašanje hierarhije v političnem diskurzu. Verjamem v avtonomijo politične misli slehernega med nami in smiselnost njenega izraza. Pričakujem pa tudi distinkcijo med tem ali se nek pogled izrazi skozi pisanje petindvajsetletnika ali nekoga nad 50 let. Ne pričakujem pa nobenih drugih bonitet. Torej, če bom napisal bedarijo, naj se me na to tudi opozori, vendar vsaj malo spoštljivo, že zaradi let.

Sam večkrat hitro vidim, da nekdo napiše dobesedno kronsko oslarijo, pa je moja prva reakcija strpna. Vendar ko ne odneha in še bolj svoje stališče poosebi, vem tudi sam grdo nastopiti. Vendar moramo razumeti. Politika ni mesto za usmiljenja vseh vrst. Ker tega ne razumemo, tudi smo v položaju, kot smo.

Skratka, upam da sedaj marsikdo razume mojo vajo-metaforo o trikotnikih, ko sem izrecno poudaril, da sploh ni pomembno njih število temveč marsikaj drugega. To pa je, da si moramo v naših medsebojnih izmenjavah mnenj narediti tudi zvezdogram, tistih, ki so vseeno bolj verodostojni in drugih, ki predvsem 'lupajo kot maxim po diviziji'. Imajo pa, ne pozabimo tega, potencial, da nekoč tudi prerastejo v nekaj, recimo bolj modrega.

Politični dialog ni gostilniško kvantanje in kdor išče v njem svoje zadovoljevanje frustracij, naj gre raje v kakšno zaprto skupini istomišljenikov. Kajti če kdo med nami misli, da smo mi predvsem istomišljeniki, se tudi moti. Želim si, da smo predvsem enako misleči, glede etičnih kategorij, vendar z istimi cilji tako glede države kot tudi družbe!


sreda, 22. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (V)

Zelo skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so postavljene na glavo. Ali so za to krivi posameznikov? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Preprosto vrtimo se v krogu, v vrtincu miselnih naporov, ki nas nenehno goltajo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Zadnje poglavje Male abecede je namenjeno razmišljanju o soodvisnosti med ETIČNOSTJO, POLITIKO, ZNANOSTJO IN STROKOVNOSTJO. Naloga nam je, da poiščemo svoj odgovor, zakaj se naši politiki skrivajo za vsemi drugimi vlogami, torej radi bi bili etični ljudje, tudi strokovnosti se ne branijo in potihem hrepenijo celo za znanstveno vlogo.

Le kot Vodje - politiki se nočejo pojavljati, da bi se uveljavili predvsem kot usmerjevalci, arbitri, odgovorni... do vseh tistih zaključkov – odločitev, ki so sprejete.

Zapomnimo si iz spodnje slike le eno, tudi tukaj raste moč demokracije raste v smeri od spodaj navzgor in od leve proti desni! Moč diktature pa raste od zgoraj navzdol, vendar vseeno od leve proti desni!

Torej, res je, da je ETIČNOST 'conditio sine qua non', vendar etika se ne dokazuje zgolj z izrekanjem, torej besedami. Etičnost je le temelj, osnova, ki nas določa v naših ravnanjih v ostalih treh poljih. Skratka, ne moreš biti visoko (deklarirano) etičen človek, hkrati pa si pokvarjen in skorumpiran politik, strokovnjak ali celo znanstvenik. Sicer pa ne smemo zanemariti še enega dejstva, namreč to, da je strokovnost edina prava neodvisna spremenljivka in o tem kaže dobro razmisliti, kaj to pomeni?

Upam, da smo tudi končali tako kot smo začeli skupaj - radovedno, študiozno in marljivo!