torek, 08. september 2015

O takšni in drugačni naivnosti!

Tokrat pa nekaj o splošnem pojavu, o 'naivnosti'!

Večkrat sem že napisal, da sem za branje mojih postov 'težaven'. Razlog je preprost, v njih se prepletajo različni stili pisanja, od resnih pa do ironičnih. Zato se za njih branje zahteva zgolj velika mera potrpežljivosti in tudi čakanja, da zadeve v glavah bralcev dozorijo (ali pa tudi ne).

Zato moram najprej dodati še nekaj o naši kulturi našega medsebojnega komuniciranja. Za pričakovati je da so odgovori na nek zapis v splošnem nekako razdeljeni v dve temeljni skupini.

Prva temelji na tem, da se z nekim zapisom strinjamo in potem dodamo še svoje argumente ali pa jih izrazimo na drugačen način. Druga skupina pa povezuje tiste, ki se z zapisom ne strinjajo, ti potem lepo iznesejo svoje protiargumente. In dialog lahko teče dalje.

Toda, kaj pa naj človek naredi, če se pojavi pod postom zgolj naslednji komentar: »Erik, naivno razmišljanje.«

Oprostite, če se človek ne vpraša, kaj je sedaj to? Kaj je bilo res tako narobe napisano, da se glede očitka »naivnega razmišljanja«, takoj kar prične opletati z žalitvijo! Pa kolikokrat sem sam že navedel, da je »razmišljanje osebni logični pristop«, ki se nikakor ne kategorizira na naivnega in ne-naivnega. Sam si zato sploh več ne postavljam vprašanja kako razmišljam, vem ali vsaj hočem biti prepričan, da navajam le dejstva in si ob tem na glas postavljam tudi nekatera vprašanja – seveda brez domišljanja, do bi bil kdor koli vesel tudi odgovorov.

Zato res ne razumem, kaj nekatere zapopade, da mi očitajo kar - naivnost? Vsaj zame je zapis 'o naivnosti' predvsem je VREDNOSTNA SODBA, nevredna komunikacije saj je to znan instrument iz teorije diskvalifikacije sogovornikov. Pa naj me ne prepričujejo tisti, ki jim to izleti izpod peresa, da so tako hoteli iz poštenosti? Zato ljudje, izogibajte se vrednostnih sodb.

Tretja zadeva pa je povezana z vprašanje hierarhije v političnem diskurzu. Verjamem v avtonomijo politične misli slehernega med nami in smiselnost njenega izraza. Pričakujem pa tudi distinkcijo med tem ali se nek pogled izrazi skozi pisanje petindvajsetletnika ali nekoga nad 50 let. Ne pričakujem pa nobenih drugih bonitet. Torej, če bom napisal bedarijo, naj se me na to tudi opozori, vendar vsaj malo spoštljivo, že zaradi let.

Sam večkrat hitro vidim, da nekdo napiše dobesedno kronsko oslarijo, pa je moja prva reakcija strpna. Vendar ko ne odneha in še bolj svoje stališče poosebi, vem tudi sam grdo nastopiti. Vendar moramo razumeti. Politika ni mesto za usmiljenja vseh vrst. Ker tega ne razumemo, tudi smo v položaju, kot smo.

Skratka, upam da sedaj marsikdo razume mojo vajo-metaforo o trikotnikih, ko sem izrecno poudaril, da sploh ni pomembno njih število temveč marsikaj drugega. To pa je, da si moramo v naših medsebojnih izmenjavah mnenj narediti tudi zvezdogram, tistih, ki so vseeno bolj verodostojni in drugih, ki predvsem 'lupajo kot maxim po diviziji'. Imajo pa, ne pozabimo tega, potencial, da nekoč tudi prerastejo v nekaj, recimo bolj modrega.

Politični dialog ni gostilniško kvantanje in kdor išče v njem svoje zadovoljevanje frustracij, naj gre raje v kakšno zaprto skupini istomišljenikov. Kajti če kdo med nami misli, da smo mi predvsem istomišljeniki, se tudi moti. Želim si, da smo predvsem enako misleči, glede etičnih kategorij, vendar z istimi cilji tako glede države kot tudi družbe!


sreda, 22. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (V)

Zelo skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so postavljene na glavo. Ali so za to krivi posameznikov? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Preprosto vrtimo se v krogu, v vrtincu miselnih naporov, ki nas nenehno goltajo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Zadnje poglavje Male abecede je namenjeno razmišljanju o soodvisnosti med ETIČNOSTJO, POLITIKO, ZNANOSTJO IN STROKOVNOSTJO. Naloga nam je, da poiščemo svoj odgovor, zakaj se naši politiki skrivajo za vsemi drugimi vlogami, torej radi bi bili etični ljudje, tudi strokovnosti se ne branijo in potihem hrepenijo celo za znanstveno vlogo.

Le kot Vodje - politiki se nočejo pojavljati, da bi se uveljavili predvsem kot usmerjevalci, arbitri, odgovorni... do vseh tistih zaključkov – odločitev, ki so sprejete.

Zapomnimo si iz spodnje slike le eno, tudi tukaj raste moč demokracije raste v smeri od spodaj navzgor in od leve proti desni! Moč diktature pa raste od zgoraj navzdol, vendar vseeno od leve proti desni!

Torej, res je, da je ETIČNOST 'conditio sine qua non', vendar etika se ne dokazuje zgolj z izrekanjem, torej besedami. Etičnost je le temelj, osnova, ki nas določa v naših ravnanjih v ostalih treh poljih. Skratka, ne moreš biti visoko (deklarirano) etičen človek, hkrati pa si pokvarjen in skorumpiran politik, strokovnjak ali celo znanstvenik. Sicer pa ne smemo zanemariti še enega dejstva, namreč to, da je strokovnost edina prava neodvisna spremenljivka in o tem kaže dobro razmisliti, kaj to pomeni?

Upam, da smo tudi končali tako kot smo začeli skupaj - radovedno, študiozno in marljivo!





četrtek, 09. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (IV)

Ta serija zapisov je nastala zgolj zato, da se ne bi še naprej prosto vrteli v krogu, v vrtincu miselnih trudov, ki nas nenehno pogoltnejo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Jasno smo tudi poudarili, da so vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, temelječi na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza! Pri tem se jih ne more preskakovati ali pa predhodni korak slabo opraviti.

Sedaj nadaljujemo o osnovah reševanj konfliktov v politiki. Že zadnjič smo poudarili, da so konflikti sestavni del političnega delovanja zato, ker za demokracijo ne veljajo »vojaška pravila« organiziranja in delovanja. Prav danes se je takšno delovanje odlično manifestiralo skozi razpravo nekega poslanca SDS, na skupni seji treh parlamentarnih odborov, ko se je lepo videlo, kako lahko desni ekstremizem stranke vgrajujejo v svoje nastope.

Ogledali smo si tudi štiri tipične manifestacije, kot obrambne reakcije ljudi, predvsem tudi v politiki. Ugotovili smo, da velik del razlogov tiči v načinu sprejemanja političnih odločitev, o čemer smo govorili prejšnjikrat. Slabo pojasnjeni politični cilji in nerazumljeni, odsotnost identifikacije ljudi z njimi, vse to se kaže v luči štirih velikih skupin obrambnih manifestacij.

Danes pa ugotovimo le sledeče! Prvi pogoj za odpravljanje konfliktov je njihovo pripoznanje. Torej ne zmerjanje, omalovaževanje, delitev vrednostnih sodb in podobno. Če se uspemo torej poenotiti v tem, je algoritem – koraki reševanja konfliktov zelo pregleden. Kot je prikazan v spodnji sliki!

To je predzadnji zapis v študijski premislek, nadaljujmo torej skupaj radovedno, študiozno in marljivo in če ste preskočili prejšnje bloge, ni dobro. Le še eden nas čaka!



sreda, 01. julij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (III)

Drugo poglavje Male abecede je bilo namenjeno pojmom o stilih vodenja v politiki. Dejali smo, da poznamo pet temeljnih pristopov, ki so odvisni od dveh dejavnikov. Prvič, od samega političnega vodje, torej kot osebnosti in drugič od vrste političnih aktivnosti – nalog, ki se jih mora izpeljati. Izpostavili smo seveda še eno vprašanje, zakaj tudi v politiki sploh potrebujemo vodje? Zaključek bi naj bil, da je razlog v bistvu preprost. Vodja se pojavlja kot usmerjevalec, arbiter, odgovorni... vse tistih zaključkov – odločitev, ki so sprejete.

Vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, še kako temeljijo na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza!

Preidimo na naslednje področje in se seznanimo z nekaterimi osnovami reševanj konfliktov v politiki. Povsem v uvodnem poglavju smo postavili tezi, da je odnos med organiziranostjo, komunikacijo na nek način povsem logično izkazan v nastanku konfliktov. Konflikti so sestavni del političnega delovanja zato, ker za demokracijo ne veljajo »vojaška pravila« organiziranja in delovanja. Kar pa ne pomeni, da nekatere desne ekstremistične stranke teh pravil ne vgrajujejo v svoje odnose.

Reševanje konfliktov bomo pogledali sicer na naslednjem poglavju, sedaj pa si poglejmo le štiri tipične manifestacije, ki se kažejo kot obrambne reakcije ljudi, tudi v politiki. Najprej pa se vprašajmo, zakaj sploh pride do njih. Velik del razlogov tiči tudi v načinu sprejemanja političnih odločitev, o čemer smo govorili prejšnjikrat. Slabo pojasnjeni politični cilji in nerazumljeni, odsotnost identifikacije ljudi z njimi, vse to se kaže v luči štirih velikih skupin obrambnih manifestacij.

Zanimivo je, da se te štiri vrste reakcij da še kalo lepo zaslediti v postih na 'facebooku', čeprav ni Facebook mesto političnega organiziranja, je pa mesto političnega izražanja. Prva reakcija je agresivno vedenje. Dovolj je, da v google napišete ta pojem in dobili boste marsikaj zanimivega. Naslednja reakcija je regresivno delovanje, tudi ta je sorazmerno prepoznavna in jasno.

Bolj kompleksni sta tretja in četrta oblika. Pri tem je pomembno to, da se pogosteje pojavljata v paru, kot pa to velja za prvi dve. Torej primer! Če vladajoča stranka in vlada uporablja mehanizem fiksacije, se običajno velik del ljudstva znajde v stanju apatije. Zanimivo je tudi to, da so od takrat, ko smo vstopili v EU, še bolj pa s prevzemom Evra, kar se tiče vseh naših vlad v stanju nenehne permanentne fiksacije. Kar naprej se nekaj dela, pojasnjuje, ustvarja silne analize, vodi dialoge – učinka in rezultatov pa ni. Skratka tudi opredelitev 'apatije' si najdite sami in nato primerjajte vse štiri vrste obrambnih reakcij s svojimi izkušnjami, a bomo lahko naslednjič pogledali pristope k reševanju konfliktnih situacij.


torek, 30. junij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (II)

Zelo skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so na žalost skorajda postavljene na glavo. Ali so za to krivi posameznikov? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Preprosto vrtimo se v krogu, v vrtincu miselnih trudov, ki nas nenehno pogoltnejo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Torej, prvo poglavje Male abecede je bilo namenjeno pojmom o organiziranosti za doseganje političnih ciljev, in to o treh temeljnih pojmih, kot so: dojetje hierarhije, dojetje avtonomije in stila vodenja. Prav tako smo si morali poiskati odgovor na vprašanje kaj je sploh politična organiziranost, politična komunikacija in kaj so politični konflikti.

Mislim, da se kar da že na spletu najti ustrezne pojasnitve za pojma kot sta hierarhija ali pojem avtonomija. Malo težje je s stili vodenja v politiki. V osnovi tudi tukaj poznamo pet temeljnih pristopov, ki so odvisni od dveh dejavnikov. Prvič, od samega političnega vodje, torej kot osebnosti in drugič od vrste političnih aktivnosti – nalog, ki jih mora izpeljati. Pri tem bi moralo biti vsakomur jasno, da osebnostni pristop ne bi smel prevladati na vsebinskim pristopom. Vendar, v praksi je na žalost vse preveč pogosto drugače, in osebnostni pristop v glavnem vedno prevladuje, ker tudi ljudje podzavestno raje sledijo 'odločnežem', že zaradi tega, da svoj del odgovornosti lažje prelijejo na svojega vodjo.

Seveda se tukaj pojavlja še eno vprašanje, zakaj tudi v politiki sploh potrebujemo vodje? Razlog je v bistvu preprost, on se pojavlja kot usmerjevalec, arbiter, odgovorni... vse tistih zaključkov – odločtev, ki so sprejete. Najbolj pomembno pa je to, da njegova vloga ne nastopi po sprejemu odločitve, temveč mora biti odločilno prisotna tudi v samem procesu njenega sprejemanja. Pomembno je le to ali je opazna ali neopazna. Dober vodja stremi k neopaznosti.

Vsi koraki nekega miselnega procesa s katerimi rešujemo probleme, torej tudi politične, tui tukaj temeljijo na štirih nivojih, Pomembno je da se jih ne more preskočiti ali zanemariti in recimo iti, kar na višji nivo, samo da se čim prej pride do rešitve. Prvi nivo je deskripcija, torej opisovanje vsega kar vpliva na neka politična razmerja. Drugi nivo je klasifikacija, torej vrednotenje, kakšen je ta vpliv. Tretji je politična analiza – iskanje vzročno posledičnih razmerij in zadnji nivo je potem še politična prognoza!

Vsekakor si iz spodnje slike velja zapomniti le eno, moč demokracije raste v smeri načina od vrha proti dnu in moč diktature raste v smeri zadnjega načina  proti prvemu! Tudi nihanja so prav tako možna, navzgor ali navzdol, v izbiri pravega načina. Vendar o tem odloča še en dejavnik in sicer čas! Manj kot imamo časa na razpolago, bolj se moramo posluževati načinov odločanja v smeri navzgor in več kot imamo za odločitve na razpolago časa, bolj se lahko pomikamo proti zadnjemu načinu. Naslednjič pa o osnovah reševanj konfliktov v politiki.


nedelja, 28. junij 2015

Mala abeceda za razumevanje politike (I)

Običajno vedno skrbno berem komentarje drugih, še posebej tistih, ki se tičejo političnega razmišljanja ljudi. Zato mi tudi ni vseeno, če vidim, da je v teh razmišljanjih precej »iskric zdrave pameti«, ki pa so postavljene na glavo. Ali so za to krivi posamezniki sami? Nikakor ne! Kriv je ves sistem, od izobraževanja, ki nas ne nauči temeljnih stvari, po katerih se mnogi narodi razlikujejo od nas, to je obvladovanje metodologij. Mi smo preprosto ujetniki »faktografij«,  torej brez sposobnosti iskanja novih rešitev ali kreativnih analizi preteklosti. Krivo je to, da se preprosto vrtimo v krogu, v vrtincu miselnih trudov, ki nas nenehno pogoltnejo v stare napake in obsojenost na ponavljanje že doživetega in seveda s tem preživetega.

Zato moram uvodoma odločno poudariti, da sploh nimam namena komur koli soliti pameti, temveč le pomagati tistim, ki jih področje političnega delovanja vznemirja in ga vseeno želijo pobližje spoznati ter si odpreti nova obzorja. Tudi ni moj namen kogar koli podučevati, torej učiti. Saj smo po dvajsetem letu praktično prestari za to. Smo pa sposobni zadeve študirati, torej ob seznanitvi z raznimi pristopi in pogledi doseči, da se sami poglobimo v materijo in pridemo do spoznanj, ki so nujna za obvladovanje polja političnega delovanja.

Teh povezanih blogov ne bo mnogo, le toliko, da se bodo nekatera kritična in ključna polja bolje osvetlila in nam omogočila, da se drugih polj lahko tisti, ki bodo to prebrali, sami lotijo. Kaj to pomeni? Preprosto to, da se bo moralo iskati odgovore ne zgolj v blogu, temveč tudi na spletu. Predvsem spoznanja različnih teorij, pogledov in seveda njihove primerjave. Priporočam pa vse, od wikipedije pa dalje!

Prvo poglavje Male abecede namenjam torej organiziranosti za doseganje političnih ciljev, kjer se že postavlja prvi pogoj dojetja tega problema. Kdor torej v sebi predhodno ne razčisti treh temeljnih pojmov kot so: dojetje hierarhije, dojetje avtonomije in stila vodenja, je bolje, da že sedaj odneha. Kajti le z razumevanje teh pojmov in njihovo medsebojno interakcijo se odpira pot v razmišljanje o soodvisnosti med politično organiziranostjo, politično komunikacijo in konflikti v politiki. Vse te zadeve bodo v naslednjih blogih podrobneje obravnavane.

Vem, da ne bo gneče, vem tudi, da se bodo našli pametnjakoviči, ki mi bodo prijazno razložili, da so priložene slike na ravni srednješolskih shem. V redu, vsak ima pravico izkazovati svojo stopnjo zabitosti, saj to tudi je bistvo demokracije. Toda le majhen nasvet. Na slikah boste videli ovale, kjer so nekateri pred oz. druga za njimi. Tudi to nekaj pomeni. Kaj, skušajte ugotoviti sami. Tudi vprašanja, razmišljanja so zaželena. Če seveda resnično hočemo spremembe!


sobota, 02. maj 2015

O svobodi in uporu!

Preživeli smo praznik Dneva upora, preživeli smo Majski praznik dela. Še dobro da smo vse to preživeli. Zagotovila za prihodnje leto, če smo pošteni in odkriti, nimamo! Dve bistveni besedi iz naslova tega bloga sem izpostavil zgolj zato, ker se sam sprašujem ali nam je sploh jasno, katera od obeh besed je ključna v tem trenutku. Je to svoboda ali je to upor?

Zgleda, da vprašanje o svobodi marsikoga resno muči! V bistvu pa je tako irelevantno kot vprašanje, čigave vse so kosti v Barbarinem rovu. Naj se kosti pokopljejo in 'basta cosi'! Ampak svoboda, vidite to pa je nekaj – kar je na ustih "domoljubov" nenehno, vendar nam ne zagotavlja a priori varnosti, ekonomske neodvisnosti, kulturne rasti in politične ozaveščenosti.

Svoboda (liberte) v smislu gesla Francoske revolucije ni pomenila ničesar drugega kot pretrganje s popkovino fevdalne odvisnosti človeka od njegovega položaja, da je bil zgolj “hodeče” delovno sredstvo svojega fevdalnega gospodarja. Svoboda je zato v vprašanju novodobnih dvomljivcev le prazna posoda iz katere so izlili še zadnje ostanke postane juhe človeškega dostojanstva. Ker drugače se razumen človek v današnjem času ne bi spraševal, kaj so prinesli partizani po letu 1945, torej ali “so partizani pod vodstvom komunistov priborili Sloveniji svobodo ali ne?” Časi takšnih vprašanj so zgodovina! In kaj je še najbolj zanimivo, odpirajo jih ravno 'nekdanji domači izdajalci'!

Tukaj bi dodal le naslednjo misel. Še Cerar je dejal: »Komunisti so...« Ugovarjam, sam zase nikoli nisem dejal, da sem 'komunist', sem pa vedno dejal, da sem član Zveze komunistov in to od 1969 do 1987. Tudi je nikoli nisem sprejemal kot 'partije' temveč kot stranko v enostrankarskem sistemu. Tako da sem resnično zelo presenečen, da še od Cerarja sedaj po 25 letih izvem, v Sloveniji so obstajali »komunisti«!

Toda, vrnimo se k osnovni temi! Vsaka svoboda je okužena s ščepcem egoizma, vendar je on obrzdan s solidarnostjo in socialno empatijo, ki dajeta svobodi smisel, kot smo ga poznali do naše osamosvojitve. Zato vsi ti težko pristajajo na dejstvo, da svoboda ni sama sebi namen, da svoboda ni nobeno zagotovilo preživetja in kakovostnega življenja vseh in ne zgolj posameznikov. 

Raje bi se vprašali, kaj je narobe s takšno 'svobodo', v kateri se večajo socialne razlike, se zgublja ekonomska in fizična varnost. Da so bogati so vse bogatejši in število revnih ter njihova beda naraščata. Da pospešeno izginja, nekoč večinski,  srednji razred. Ali je torej nenehno ponavljanje tega vprašanja s strani nenehno istih »dvomljivcev« sploh smiselno?

Glede na zadnje proslave v mesecu aprilu in tudi prvih dneh maja in soočenje ter medsebojna primerjava govorov slavnostnih oratarjev, bi dejal, da je slika povsem jasna. Toda, ali je to tudi vsakomur jasno, še posebej tistim, ki še vedno »jokajo za trdorokcem« in si želijo, da bi se vrnila njegova oblast? Da, prav ste prebrali! V isti mah v raznoraznih anketah toliko ljudi pleteniči o »svobodi« in govori o odrešitveni vlogi 'Njega'! Vsi sicer podzavestno vemo, da je to skoraj nemogoče, toda, katera stranka že trenutno vodi po zadnjih anketah? Zaključim lahko le, pa mi imamo dejansko resne težave!






torek, 07. april 2015

Obrambni požar v EU ali kako ga obvladati?

Evropa si je oddahnila! Prve enota iz sestave bodočih »sil za hitro posredovanje« odhaja na svoje vojaške vaje - manevre. Najprej na Češkem, nato na Poljskem, sledijo manevri še na Portugalskem in v Španiji. In kaj bodo vadili oz. preverjali? Predvsem ali lahko postane združena enota v 48 urah operativno taktično sposobna izvajati bojne naloge v običajnem radiusu delovanja mobilne brigade NATO. Gre sicer za zgolj 3.000 vojakov, vendar vse sile bi kasneje štele 8-10 takšnih enot oz. 30.000 vojakov.

Dobro pustimo njihovo število in borbene možnosti, ker to število bi še nekako zadostovalo za »gašenje« vojnega požara v Španiji in na Portugalskem. Seveda se marsikdo sprašuje, od kod pa sedaj naenkrat ti dve državi, ki sta se spretno izognili moriji tako 1. kot tudi 2. svetovne vojne. Seveda je odgovor le en sam – nevarna bližina vse bolj pojavljajočih se islamskih skrajnežev in seveda njihova generalna grožnja, da bo slej ko preh tudi Evropa spoznala 'blagodeti' vojne vihre, ki za sedaj plamti zgolj v Aziji in Afriki.

Gasilci, kot strokovnjaki za požarno varnost, nam radi povedo. Za pogasitev požara je v prvi sekundi dovolj kozarec vode, v prvi minuti zadostuje vedro vode, po prvi uri požara pa je cisterna vode premalo! Seveda je nespametno primerjati običajni požar z vojnim, ampak princip je praviloma isti. Obstajajo resursi, obstaja namen in obstajajo posledice, tako požara kot tudi vojne.

Torej je naše vprašanje namenjeno le temu, v kateri sekundi, minuti ali uri požara smo? Dejali smo že, da na Pirenejskem polotoku zgolj čakamo na tisto »prvo« sekundo, ko bo kozarec ali brigada vojakov še povsem dovolj. Kako pa je na meji EU držav in Rusije. Ustanovitev neke brigade, čeprav iz enot z zvenečim imenom »za hitro posredovanje«, prej spominja na poskus, da bi nad sedečega medveda ali bika poslali obada, da ga odžene.

Vsekakor obstaja smešno tolmačenje, da se napiše, 'zavita laž', kako so »enote za hitro posredovanje« namenjene »defenzivnim dejstvom«. Prosim vas lepo, potem bi se imenovale »enote za hitro obrambno delovanje«! Vse operativne enote z imenom »za hitro posredovanje« so vedno namenjene ofenzivnim dejstvom, torej napadalnim aktivnostim. Tako si tudi težko predstavljam resen namen, poveljstva NATO v Bruslju, da želi s temi enotami doseči stabilnost ali celo utrditi mir v tem delu Evrope.

Prej bi dejal, da gre bolj za mahanje z »rdečo muleto« biku pred očmi, da se ga popolnoma razjari in potem čakajoč na njegovo napako, napade še z mečem! Vendar, poglejmo ta razmerja še drugače. Taktična brigada lahko uspešno dejstvuje v napadalnih dejstvih le na tretjino druge brigade ali pa kvečjemu na en (oslabljen) polk. Kaj torej lahko doseže neka sestava brigade NATO ali pa celo deset brigad v dejstvovanju zoper ruske enote. Praktično nič, lahko se NATO enote le žrtvuje, da se s tem razjari nacionalne države in dvomljivce v njih. Skratka princip o 'žrtvovanju, ki je znan že iz Pearl Harboura!

Torej, Rusi se s takšnimi kategorijami vojaških klasifikacij sploh ne ukvarjajo. Njihovi vojaški plani se pričnejo z formacijami divizij, nadaljujejo s korpusi in nato običajno še z armadami. Če pa je potrebno pa tudi s Fronti. Sicer pa naredimo primerjavo, Rusi imajo zgolj v rezervi 10.000 tankov, v glavnemT-72 in T-80, Nemci pa obljubljajo, kako bodo 'dekonzervirali' 300 svojih Leopardov. Zveni kot slaba šala!

Pa se ena 'slaba' šala o kateri je poročal CNN, nato pa je že po pol ure sledil ameriški "Infomacionsverbott". V Iran so prispele prve Ruske rakete srednjega dosega. Ostalo prepuščam vam in Izraelski domišljiji. Sedaj je tudi jasno, zakaj so Izraelci dobesedno 'noreli' zadnja dva meseca.

Kar se mene tiče, bom vsekakor v tem spopadu hotel biti na strani zmagovalca!

sobota, 28. marec 2015

Nesreča imenovana OVS ali obveščevalno varnosti sistem!

Verjetno spremljate poročila, kajti potem ste morali zaslediti s kakšno lahkotnostjo, tako politiki kot tudi novinarji, govorijo o varnosti v državi. Kot da bi se pogovarjali o delu nekdanjih »varnostnikov – informatorjev«, ki smo jih imeli po OŠ, pa ukinili. Obsojanje pa je recimo isto, kot če bi varnostnik videl, da se dva 'pamža' lasata na ulici izven šolskega dvorišča in on bi ju ločil – skratka nekaj počel. Nato pa bi mu ravnatelj, recimo mu Kerlc 'spustil' celo tirado na račun prekoračitve pristojnosti.

Na problematiko dela varnostno obveščevalnih služb sem sam pozoren že od leta 1980, kajti varnostno obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost je po mojem eden od prikritih podpornih stebrov družbe. Prav tako je moje mnenje tudi, da je ta dejavnost še bolj pomembna kot novinarsko področje, čeprav sta si na nek način obe zelo sorodni in dopolnjujoči!

Zato sem v četrtek, 11. september 2014, tudi po presoji tudi zaradi drugih dogodkov v državi, odločil in je bil objavljen uvodni blog z naslovom »O varnostno obveščevalnih službah v Sloveniji!« (1)


Ključna misel iz tega bloga, ki prav napoveduje sedanje dogajanje, je naslednja: »Vendar naš varnostno obveščevalni sistem ima spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.«

Nato je v ponedeljek, 27. oktober 2014 sledilo prva naslednja dopolnitev z naslovom »Nadaljevanje o varnostno obveščevalnih službah« (2)

Osrednja ugotovitev iz tega bloga je moje spoznanje: »Priznam, da se zavestno nisem hotel ukvarjati s te področjem zadnjih 20 let, vendar sedaj sem si vzel čas in predvsem dobro analiziral dva dokumenta: Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb in Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Primerjal sem ga tudi z umestitvijo nekaterih tujih varnostno obveščevalnih služb v njihove parlamentarne sistem – predvsem CIA, Mossad, BND, MI-5 in Mi-6, Sismi, Sisde in tudi ruskimi službami.«

Že naslednji dan je sledilo drugo nadaljevanje, ko sem se v torek 28. oktober 2014, tudi po presoji zaradi tudi napovedanih kadrovskih sprememb, odločil in je bil objavljen torej že tretji zapis z naslovom »Imeti Varnostno obveščevalni sistem je resna in odgovorna naloga!«. (3)

V tretjem blogu je osrednja naslednja ugotovitev: »Velik del problemov, ki smo jih ali jih še bomo omenili, bi odpadel že s tem, če bi se v naši državi ločili obe osnovni funkciji, torej varnostna in obveščevalna! Sedaj smo priče efektu, da je moč in sposobnost delovanja sistema odvisna od njenega najbolj šibkega člena, to je varnostnega sistema. V varnostnem sistemu so namreč človekove pravice »conditio sine qua non« V obveščevalnem sistemu pa so z vidika razmerja med družbo in državo, pravice irelevantne. Recimo kar po domače, neuporabne! Ker če so z obveščevalno dejavnostjo pravice kršene in je ta kršitev postala javna, potem je nekaj hudo narobe z uporabljenimi metodami in še bolj s postopki uporabe

Četrti zapis - blog je izšel v sredo, 05. novembra 2014, v katerem sem obravnaval splošno temo  z naslovom »Obveščevalni sistemi v službi 'Njenega veličanstva' - države!« (4)

Mogoče bi iz njega kazalo poudariti le eno misel: »Naj vas seveda nič od tega ne preslepi. Tudi obveščevalni sistemi so, tako kot marketing, mojstri iluzij in prevar. Res je, da so praktično izginile nekatere službe, ki so bile v preteklosti strah in trepet. Recimo, vzhodnonemška, pa romunska in bolgarska.  Drži pa tudi to, da so se druge uspešno prelevile, recimo albanska obveščevalna služba.«

Šele v tem letu smo lahko opazili vsi skupaj, da je dejansko vrag vzel šalo in sem zato objavil še dva operativna bloga! In sicer prvega v petek, 20. marca 2015 z naslovom »'Vebergate' ali 'Toningate'?« (5) in drugega v torek, 24. marca 2015 z naslovom »Sedaj je znano - 'Vebergate' je 'Toningate'!« (6)

 

Zakaj sem jih strnil na enem mestu? Zato ker le skupaj predstavljajo neko celoto, ki tudi dokazuje, da sta Tonin in tudi Grims, ravnala bistveno bolj nezakonito, predvsem pa popolnoma neodgovorno, kot minister Veber. Sicer pa je na to temo napisal odlično mnenje ravno danes Boris Jež v tej Sobotni prilogi dela!

(1) http://amselblog.blogspot.com/2014/09/o-varnostno-obvescevalnih-sluzbah-v.html

(2) http://amsel-blog.blogspot.com/2014/10/nadaljevanje-o-varnostno-obvescevalnih.html

(3) http://amselblog.blogspot.com/2014/10/imeti-varnostno-obvescevalni-sistem-je.html

(4) http://amsel-blog.blogspot.com/2014/11/obvescevalni-sistemi-v-sluzbi-njenega.html

(5) http://amselblog.blogspot.com/2015/03/vebergate-ali-toningate.html

(6) http://amselblog.blogspot.com/2015/03/sedaj-je-znano-vebergate-je-toningate.html


četrtek, 12. februar 2015

Kaj za vraga je "Pacta sunt servanda"?

Pogodbe – obveznosti se morajo spoštovati! To so po zmagi Syrize skorajda najbolj izrečene besed v EU. Na veliko maha z njimi tudi naš pravni guru – predsednik vlade. Seveda ima prav, če se gremo »pravno črkobralstvo«. Če pa k zadevam pristopamo iz političnega zornega kota, se ob branju in povezave več členov pričnejo zadeve kazati v povsem drugi luči.

Ta zakon, ki sem ga vzel kot osnovo, je v temelju skoraj enak kot pred več kot 100 leti zasnovan stari Avstro-Ogrski in podobnega imajo praktično tudi vse evropske države. Tudi, ga ne mislim komentirati, saj je dovolj jasen, da zanj velja načelo – sapienti sat!

Prosto urejanje obligacijskih razmerij
3. člen - Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih
4. člen - Udeleženci v obligacijskem razmerju so enakopravni.

Prepoved zlorabe pravic
7. člen
(1) Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom.
(2) Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.
(3) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

9. člen - (1) Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. (2) Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.

Prepoved povzročanja škode
10. člen - Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Mirno reševanje sporov
11. člen - Udeleženci v obligacijskem razmerju si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način.

Nesporazum
16. člen - Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.

Ničnost pogodbe zaradi predmeta
35. člen - Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.

Kdaj je predmet obveznosti nedopusten
37. člen - Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Dopustna podlaga
39. člen
(1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).
(2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
(3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.
(4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

Nagibi za sklenitev pogodbe
40. člen
(1) Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost.
(2) Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična.
(3) Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika.

Posledice ničnosti
87. člen
(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.
(2) Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.

Odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
91. člen
Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti.

Nekaj ključnih spoznanj pa le moram poudariti, zgolj v razmislek:
- razmerja se ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli
- udeleženci v obligacijskem razmerju so enakopravni
- udeleženci se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.
- za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.
- vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.
- udeleženci si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način – torej, ne z grožnjami!
- vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).
- podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
- domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.
- če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.
- če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.
- če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.


Vidite. Na koncu je dilema zgolj ena, ali smo hlapci, ki pravo postavljamo pred pravičnost ali pa bomo kot Grki, ki razumejo, da neetične obveze niso temelj za pravno zavezo!

četrtek, 05. februar 2015

Čemu so namenjeni sklepi komisije!

Včasih že dopoldan prižgem TV, sploh sedaj, ko sem črtal Svet na Kanalu A in naletim na debato o pritiskih in grožnjah s smrtjo novinarjem. Komisija poslanke Irglove, saj veste ona komisija za pravice in peticije, se je po zaslugi svoje predsednice podala na spolzek teren zaščite demokracije. No, saj ne mislim komentirati same razprave, ker se je namreč osnovni predlog sklepa, ki je temeljil zgolj na obsodbi groženj s smrtjo takoj, že v razpravi, po zaslugi drugih članov komisije,  razširil na vse vrste pritiskov na novinarje.

Do tukaj vse lepo in prav. S tem so bili na nek način v isto vrsto postavljeni vsi pritiski, tako na leve kot tudi desne novinarje. In prav je tako. Vendar se je z to razširitvijo sklepa in zgolj groženje s smrtjo, tudi na vse druge instrumente pritiskov, odprlo polje sovražnega delovanja, ki ga zganjajo tudi politiki, ne samo običajni smrtniki. Seveda govorim o znanem twitu JJ, v katerem je denunciral novinarja Valenčiča in to kar Mossadu in prosluli CIA. Že sam takšen akt ovadbe dvema tako zloglasnima organizacijama je po svoji moči in izraznosti hujši, kot pa neka zapisana grožnja nekega anonimneža na spletu. Kajti, tisti, ki se ne zaveda posledic v obeh primerih, sploh ne razume v čem bi naj bilo bistvo preprečevanja takšnih pritiskov in groženj.

Zanimivo je tudi opozorilo Varuhinje človekovih pravic, ki opozarja na »kavelj 22«, ker se lahko tovrsten pregon sovražnega govora prične le na zasebno tožbo in zasebnim zbiranjem dokazov, kar pa je v primeru anonimnih sovražnih dejanj praktično nemogoče izvesti. Pri tem velja le opozorilo, da tovrstne grožnje novinarjem, tudi s smrtjo, na nek način sledijo že praksi na področju družinskega nasilja. V zadnjem letu je bilo kar nekaj odmevnih umorov, kjer so se žrtve, kako tragično, predtem zatekle po zaščito na policijo. In kaj je bil odgovor organov »protect and serve«?

»Mi ne moremo ukrepati prej, dokler ni storjeno kaznivo dejanje!« S tem je v bistvu tudi utemeljena neka praksa in samo po sebi se nam ponuja spoznanje. Sprejeti sklepi niso namenjeni spremembi slabe prakse, temveč so le sestavni del zamegljevanja z drugimi in resnejšimi problemi. Kajti, če bi bili ti sklepi operativni, bi mora kot prvi biti obravnavan, ne neki anonimni pisun, ki je grozil s smrtjo, temveč JJ, ki je napisal izjemno nevaren twit, čeprav se sedaj dela nedolžnega.